Ryuichi Sakamoto + Taylor Deupree

Disappearance

12k1076

REVIEW: RADIO STUDENT (SI)

Na deževen dan se vedno nekaj skrije, izgine. Vsaj za trenutek. Morda je ravno zato Sakamotov in Deupreejev Disappearance tako ustrezen občutju današnjega dne. Sladkobno narativo tokratne Tolpe bumov bi bilo lažje napadati na manj vremensko obremenjen večer, zato jo bomo pustili pri miru. Da pa ne bi bilo le deževje krivo za tak konformističen moment kritiškega razpoloženja, se bomo le za vas tokrat poskusili spustiti v nižji prelet zvočnih krajin dueta dveh osebnosti, ki sta brez dvoma pustili velik pečat vsaka na svojem področju delovanja. Ryuicjija Sakamota tudi bolj površinsko razgledan poslušalec gotovo pozna. Komponist elektronske glasbe in pianist, večkrat prestižno nagrajen za svoje filmske „partiture“. V zadnjih desetih letih se je Sakamoto večkrat spustil v sodelovanja, podobna današnjemu. Tak je njegov album Flumina s Fenneszom, sodelovanji z Alva Notom ter Davidom Sylvianom sta morda že nekoliko predaleč, vendar pa je tu vsaj še njegovo delo s kitaristom in elektrofonikom Christopherjem Willitsom, sicer tudi bližnjikom drugega imena tokratne Tolpe bumov – Taylorja Deupreeja. Deupree je poslušalcem Radia Študent morda nekoliko manj znana figura, vendar pa tudi njegovih sledi po polju muzik zadnjih 15-20 let nikakor ne gre zanemariti. Je vodja ene vodilnih založb za sodobno ambientalno elektroniko – založbe 12k. Je pravzaprav ultraproduktiven živ in studijski glasbenik z zavidljivo diskografijo, kitarist, snemalec, elektrofonik. Njegov zvok je eden tistih, ki jih najlažje vzporedimo vizualni umetnosti - Deupree je tudi priznan fotograf, njegova glasbena dela pa pogosto spremlja globoko raziskovanje vizualnih kontekstov vpletenega materiala ali okoljskega ambienta, izbranega v fokus ustvarjalnega procesa.

Deupree je sicer kitarist, vendar metodi njegovega zvočenja nedvomno najbolj pripada loop, naj bo to loop sintetizirane linije, dela s strunami, terenskimi posnetki ali loop inštrumentalnega zajema, namenjenega akuzmatični uporabi. A Deupreejev loop boste sila težko neposredno zaznali, saj gre za enega največjih mojstrov tega orodja. Posebno ob ambientalnem muziciranju, kakršno je današnje s plošče Disappearance, so njegovi loopi namreč zelo aritmični, pravo nasprotje tega, kako v digitalni dobi dojemamo njihovo naravo skozi metrični moment repeticije.

Naj pa se zdaj vrnemo neposredno k izdelku naslednje slabe ure. Gre za izrazito razpoloženjsko glasbo, kot tako tudi odmaknjeno od zvočnih prezentacij kakšnega pravega raziskovanja, s tem pa tudi od resnejše t. i. eksperimentalne ali avantgardne glasbe. Večkrat bo ob takem zvočenju govora o tišini ali blagosti, vendar bo resnica bližje dejstvu, da boste na nocojšnji plošči sila težko našli moment odsotnosti igranega zvoka. Tudi relativno tiha ta plošča ni, saj jo boste morali priviti presneto naglas, da boste s svojo pozornostjo lahko predrli vsak detajl, takrat pa bo mehkoben ambient že vse kaj drugega kot pritajen. Vendar pa je res, da je njen namen bistveno bolj reprezentacijski kot raziskovalen, da se Deupree in Sakamoto tukaj namenjata slikati podobe in gladiti preprostejše občutke, da pa jima to skozi poslušalski fokus uspe bistveno bolj kot le površinsko. Ploščo bi po plastovitosti lahko cepili na dva dela. Prvi del je plavajoč, tisti, ki skozi stalno prisotnost tonalne barve vključuje lirično klavirsko tipanje. Drugi del je bolj oster, prepariran, kontaktno mikrofonski, ta, ki osmisljuje ozvočevanje Sakamotojevega stola in kompleksno prepleteno mikrofonsko delo, ki inštrument hkrati ostro fokusira in ga prezentira v svojem okolju.

Skozi tako splošno metodo, ki je bistveno bolj metoda gospoda Deupreja kot seniorja Sakamota, torej duo doseže impresivno razpoloženjsko zlitje, ne sinestetično, prej socialno zlitje osebnostnih zvočnosti. Sakomotojevo mesto tukaj deluje avtohtono, deluje dobrodošlo, kljub svoji prepoznavnosti iz drugačnih kontekstov, medtem ko Deupree očitno ne forsira melodične tekme, ki bi jo morda celo zlahka dobil. Vendar to ne bi bilo to.

Album Disappearance ni največ, kar smo od dua lahko pričakovali, tudi ni najbolje, kar smo od dveh posameznikov kdaj dobili. Vendar pa je izrazito produktiven kompromis, ki oba glasbenika izpostavlja predvsem kot poslušalca. Na nenavaden način se ta teza potrdi z verjetno najmočnejšo kompozicijo – zadnjim komadom Curl To Me, v katerem k sodelovanju pritegneta perspektivno mlajšo japonsko vokalistko Ichiko Aoba, ki poleg glasu skladbi prispeva srčni utrip, s tem pa ambient obeh vodilnih glasbenikov potisne nazaj, v sam ambient, tako pa še toliko bolj izloči njun bazični modus operandi, njun namen ... Biti v ozadju, vendar v takšnem ozadju, da mu ne gre očitati ozadnjosti, saj kadarkoli lahko nastopi dež in z njim trenutek fokusa. Trenutek fokusa na tisto, kar ves čas izginja.
Ryuichi Sakamoto + Taylor Deupree
Disappearance